No results
No results
>To, kar je pomenila Comicijeva smer za trideseta leta, je pomenila Direttissima *(Hasse-Brandler)* za petdeseta in šestdeseta. Torej gre za pravi "hit" epohe. Tudi ta smer je vnesla novo kvaliteto v razvoj plezalstva in je pomenila najtežje plezanje svoje dobe v suhi skali. Tako vratolomne in previsne stene dotlej še nihče ni preplezal! Seveda je kladivo pelo kot še nikoli poprej in v skali je obtičalo tudi nekaj tedaj spornih svedrovcev. Vsekakor je ta smer naznanjala začetek prevlade tehnike v plezalstvu. Novi stil pa je kasneje pripeljal do mnogih absurdov in se končno znašel v slepi ulici. Treba pa je povedati, da nemški prvenstveniki niso pretiravali in so številna mesta kjer današnji ponavljalci veselo bingljajo v lestvicah, preplezali prosto. Verjetno je bila tedaj sploh prvič v stenah dosežena VII. stopnja. Neizpodbitno pa gre za izjemno kvalitetno in zahtevno smer, ki še danes spada med najznamenitejše in najuglednejše dolomitske vzpone. O PP nimamo podatkov. Možno je, da smer še ni bila prosto preplezana.
(Fantje, kva čakate!)
Smer premeri osrednjo rumeno steno v vpadnici vrha na njenem najvišjem in najbolj previsnem mestu. Ker so prvi plezalci kljub monolitnosti iskali naravne prehode, je spodaj smer zelo vijugava. Srednji del smeri teče po izraziti, močno previsni zajedi, ki se zgoraj nadaljuje v obliki samo še navpične zajede. Ta pelje k izstopu tik levo od vrha. Smer je seveda opremljena, vendar se rado kaj izpuli in ne vstopaj brez rezerve! Povratka ali event. reševanja si ni mogoče predstavljati. Stojišča so presenetljivo dobra, vrh previsov pa te čaka idealno mesto za bivak.
Opis avtorja Tine Mihelič (plezalski vodniček Tri Cine - Alpinistični razgledi 1987)
> VI−,A2/V,A1, 550m, 8-14h
>
>Vstop je na desnem robu rumene stene, približno 75m levo od vstopa Comicija. Označujeta ga dve skrotasti plošči, ki tvorita stopnico nad 8-metrskim vznožnim pragom. Orig. smer pelje čez prvo steno po poklini z luskami (V+), danes pa se običajno pleza bolj desno po rjavi poči-zajedi (IV-V), ki pripelje na stebriček. Od tod teče smer poševno proti levi. V 3.R preplezaš streho (A1), nad njo kreneš sprva desno, nato pa jo znova ubereš proti levi navzgor. 5.R terja največ tehnike v spodnjem delu stene, v 6.R pa napraviš krajši ovinek desno. Sledi prečnica v levo, njej pa težavna zajeda, ki se izteče na kar udobno polico. Po njej prečiš levo (lahko, vmes kratek sestop) na udobno gredino ob vznožju velike, osrednje zajede. Ta - prvi del smeri je objektivno najzahtevnejši, saj terja dosti kočljivega prostega plezanja (V, VI−) in le malo tehnike (A1).
Velika, previsna zajeda je obrnjena proti desni. Preplezaš jo v šestih R. Prvi in zadnji sta lažja in prosta, vmes pa je en sam previs kjer se pač bolj ali manj zaupaš umetnim oporam. Opis ni potreben. Zajeda zgoraj pripelje iz rumenega, previsnega dela stene. Pričaka te udobna gredina z vpisno knjigo. (Težavnost tega dela smeri je A2)
Zgornjo tretjino smeri označuje dolg kamin (mestoma poč ali zajeda), ki nudi zelo lepo prosto plezanje. Preplezaš ga v 5R (težave do V+, A0, često lažje), pri čemer le v 4.R plezaš po levi strani, sicer pa se držiš glavne razčlembe. Tako dosežeš veliko krožno polico, ki ji slediš levo na običajno pot. Originalna smer pelje sicer proti desni naravnost na vrh, vendar je nihče ne pleza.
Prvi vzpon: 6. do 10. julija 1958 - Lothar Brandler, Dietrich Hasse, Jörg Lehne, Sigi Löw.
Pick a date to see who is going
Source: camptocamp.org · text under CC BY-SA 4.0